ponedeljek, 11. september 2017

Konec in nov začetek

Pred leti sem začutila vzgib, da si želim pisati blog o zakonskem življenju. Natančneje 5 let je bilo od tega. In zgodilo se je življenje in prineslo še dve življenji v plus. Clarisa Pincola Estes pravi, da ženska ve, kdaj mora kaj umreti in kdaj se kaj roditi. In tako je bilo. Moje življenje je zraslo onkraj okvirov, ki sem ga postavila blogu. Je del moje zgodbe, ki je zares čudovita, a je čas, da umre in se rodi kaj novega. 
Rumenordeča upam, da je to novo. In da bo darilo vam ob branju in meni ob pisanju, ki mi je v veselje. (No, vsaj ko dojenček spi in lahko uživam samoto  ). 
Povezani v besedi *

četrtek, 06. avgust 2015

Vrv do neba

Kaj se pri nas kaj dogaja?

Spremembe. Razmisleki. Vnovične odločitve. Tuhtanja. Pogovori, pogovori, pogovori...

Zame je poletje čas, ko res lahko razmišljam. In se nekako odločam, kaj si želim v življenju naprej, katere so stvari, ki so me obremenjevale in katere so stvari, ob katerih rastem sama in družina.
Sklepava odločitve, kakšno življenje hočeva v prihodnjih mesecih in letih in vedno znova rečeva NE prehudemu temu življenja. Seveda je to vprašanje, ki vznikne na vsakih nekaj mesecev, ker pač živiva v svetu in ker te tok prehitro odnese. V sebi pa zaklepava tisto idilično podobico zelenega prostora na Zemljici, kjer bova občutila mir.

14 dni nazaj smo se vrnili iz romanja in še vedno podoživljava in predelujeva vtise. Zame je Paray-le-Monial kraj, kjer se nebesa še posebej dotikajo zemlje. Čeprav se moje življenje po prihodu nazaj ni drastično obrnilo na glavo, so drobne razlike vidne. Odražajo se v najini skupni duhovni enosti, odražajo se v tem, da se v pogovoru dejansko lahko slišiva in prisluhneva drug drugemu.
Lažje najdeva skupen jezik, ki je sproščen in dopušča drugemu, da je, ker je središče vsakega od naju v istem Izviru. Lažje se imava zares rada. 


Midva praviva, da je eno daljše romanje na leto nujno. Da si privoščiš nekaj dni samo za to, da izkusiš mir in da lahko zadihaš. Da lahko pogledaš iz okvirja, da reflektiraš in iščeš boljše poti.
Sama iščem svoje poslanstvo. Tisto, kar me v moji notranjosti tako vabi in kliče, da je skoraj nevzdržno. Žene me in zbuja neko močno hrepenenje po nečem, za kar niti točno ne vem, kaj bi bilo. Vem samo, da moram naprej in da moram na  vsakem koraku tehtati, kakšna bo moja odločitev in kam me kliče srce, kam moram zaviti, da bom rodovitna in da bom ustvarjala, ustvarjala, ustvarjala... Žeja me po tem... Po nečem mogočnem.
In občutek imam, da Gašperja nežno pa vseeno vztrajno vabim, da se mi na tej poti iskanja pridruži. 

Žene in mame imamo nalogo, da svoje može in otroke pripeljemo v nebesa. 
Smo tiste, ki smo globlje in mogoče svetu kar malo tuje.
Smo tiste, ki smo krona stvarstva, ustvarjene zadnje, za posladek in nam je bila zaupana prav posebna naloga, da smo vrv do neba. 





Še nekaj slikc iz Paraya. Za občutek ;)
Hvala, Jernej Markelj! :)